Maffini s kakavom in nutello

Rjavi silikonski modeli in sladka vsebina

Prejšnje sobotno jutro, skorajda že deževno, se je začelo z mislijo na nekaj sladkega… Brskanje po kuhinjskih predalih in domači shrambi je skupaj s temnorjavimi silikonskimi modeli namigovalo, da se bo vse skupaj vrtelo okrog čokolade, nutelle in podobnih sladkih stvari.

Obisk nonota je proces predkuhe sicer malo podaljšal, vendar po drugi strani pa pohitril zlaganje drv pred dežjem. Medtem ko sva s tamalo pobirala še zadnje letvice v zaboj za drva, je mami imela prav toliko časa, da je skočila v trgovino po maslo in kakav, dve zelo pomembni sestavini pri pripravi sicer zelo enostavne sladice.


Kako izdelam maffine?

V skledo daj 230 g moke (lahko je tip 500), potem nanjo stresi 1 paketek pecilnega praška in 1 paketek vanilijevega sladkorja (če ti je vanilija všeč, dodaj še enega). Vse to premešaj skupaj z 90 g sladkorja in 90 g kakava. Kakav je lahko v zrnih ali v prahu, bistvene razlike ni.

90g masla raztopi in ga počasi primešaj h 200ml hladnega mleka. Nato v to ohlajeno tekočino ubij še 2 jajci in vse skupaj premešaj z metlico.

Skledo s tekočino počasi vlivaj v drugo skledo kjer že čaka moka, kakav in ostale sladkarije. Zmes naj bo gosta, brez grudic moke, če se le da.

 

zmes_za_maffine.jpg
Zmes za mafine z metlico najlažje in najhitreje zmeša tamala 😉

 

Modelčke naolji. Pri nas modelčke za maffine ali pa štrudlje »barvamo« s posebnim zelenim čopičem. 😉

Silikonski model napolni z maso do približno polovice, potem pa s čajno žličko zajemi nutello in jo s prstom druge roke »potopi« v maso. Packarija je, sladko je, tako da je super. Model do cca 0,5cm pod robom napolni s preostankom temnorjave goste kreme.

 

napolnjeni_silikonski_modeli.jpg
Silikonski modeli med polnjenjem 😉

 

Silikonski modeli so nakup upravičili že po 15 minutkah v Gorenjevi pečici nastavljeni na 180°C, brez ventilacije seveda. Maffine se da zelo lepo in hitro spraviti iz modelčkov na krožnik, kjer jih po želji posujemo z mletim sladkorjem, če smo jih že prej pozabili zdekorirati z raznobarvnimi sladkornimi »glistami«.

 

cokoladni_maffini
Voila! Maffini z nutello in kakavovo snežinko!

 

Ko pri nas doma pacamo takšne sladkarije se zdi, da skoraj že diši po snegu 😉

Pa dober tek!

PS – če pa začutiš, da tebe ali tvoje bližnje lovi prehlad, poskusi narediti žajbljeve lizike. Verjemi, pri otrocih vžgejo 😉

Psom vstop prepovedan … a humorju že ne!

Nikoli nisem imel psa v lasti (le na krajših počitnicah, to priznam), poznam pa veliko ljudi, ki ga ima. In navadno gre kuža z njimi povsod. Danes ne bom polemiziral ali pes sodi v restavracijo ali ne; načeloma sem mnenja, da je dobro hrano za ljudi in hrano za živali ločiti. Vendar ….

Prav tako kot so vsakodnevnim potrebam po nakupih nekoč zadostovale dobro založene vaške trgovinice in prodajalne, so diskonti in supermarketi odšli še dlje … Naenkrat lahko v voziček poleg šunke za pico, zobne paste in lesenega valjarja dodaš še zimske gume, LED sijalke in motorno olje, morda pa se najde prostor še za pralni stroj, če si starega slučajno že predelal. Seveda lahko nakup po novem opraviš tudi s psom …. nekje, ne pa povsod!

Časi so se spremenili … Ljudje pa tudi.

Humor pa hvalabogu ostaja!


Lastniki psov kdaj skupaj s svojimi štirinožci nehote ali nevede (ali pa ravno zato) zavijejo v restavracije, tudi tiste, kjer je psom vstop prepovedan. Kakšno naključje. Morda zato, ker ne vidijo 1 dm2 velikega okroglega znaka s prečrtanim kužkom, morda zato, da povprašajo če lahko vseeno vstopijo, morda pa samo zato, ker so, preprosto lačni.

Prigoda izpred cca enega meseca bi spadala v rang tistih obiskovalcev, ki so po mojem mnenju znak videli, ga ignorirali in … vstopili!

Celotna situacija je potekala z mojo leseno, a vljudno italijanščino in priletno gospo z otoka severozahodno od nas z občutnim angleškim naglasom vendar presenetljivo dobrim poznavanjem italijanskega jezika.

»Dober dan!«

»Hello! Buongiorno!«

»Gospa, opravičujem se, vendar psi v restavracijo ne smejo!« rečem z nasmehom in pokažem na kužka, res majhnega. A pravila so za vse enaka!

»Saj bom samo nekaj spila, tu zunaj, na terasi!«

»Gospa, žal, tudi na terasi je psom vstop prepovedan. Če želite, ga lahko privežete na ograjo, usedete pa se za to mizo tukaj.« Ograja je cca 3m oddaljena od proste mize in omogoča direkten pregled in dostop do kužka.

To ji rečem, ona pa:

»Kako prosim? Zakaj ne moreva biti s kužkom na terasi? Saj je tako majhen, pa zunaj bova …«

Res je bil lep dan!

»Žal gospa! Tale miza je najbližja parkirišču, pse pa ostali gostje navadno privežejo!«

»To ni pes, to je … moj angelček!«

Pogledal sem jo debelo, nato pa sva se oba nasmejala, saj je le razumela – in tudi jaz sem razumel. Povedal sem ji, kje v bližini so še ostale gostilne in restavracije, nato pa sta odšla. Ona in kuža!

Takšen pristen, italijansko-britanski humor me je spomnil na Mr. Beana in njegove »fore«! Nikoli ne pozabi, da je smeh pol zdravja 😉


Aja, pa ne pozabi tudi, da se ti jutri splača priti v Goriška Brda na prireditev Brda in Vino, že tretjo zapored. Poleg tega, da si lahko tukaj ogledaš in rezerviraš svojo sobico, te bo pričakalo še veliko kulinaričnih doživetij.

Vljudno vabljen torej v Šmartno v Goriška Brda na nepozabno kulinarično doživetje!

P.S. Če te zamika kaj drugačnega, recimo kakšna tura z domačinom, pa si oglej sestrino stran www.slocally.com.

S trobenticami se vse začne!

Misel za to “tekočo” objavo se mi je utrnila med pisanjem neke druge, ko sem si privoščil domač jeger z ledom. Zvarek je naredil, stestiral in ustekleničil moj tata Ivan, praznimo ga pa radi prav vsi, s katerimi ga rad deli. Nekateri pijači rečejo tudi jeger, jäger, jager, grenčica ali celo liker iz “tisoč rožc”. Fotografije so sestavljene iz mojih in sestrinih foto-hosta-potovanj!
Continue reading “S trobenticami se vse začne!”