Jesenske vetrnice iz domače “delavnice”

Jesen je prišla, ali kot bi moja tamala rekla: »Tati, prišla je tetka jesen!«

Res je. Vendar, vsaj tukaj na primorskem, je jesen (in zima) večkrat povezana tudi z burjo, nadmorska višina na kateri živimo, pa tudi z nizkimi temperaturami. Nič ni lepšega kot gledati, kako jesensko listje odpada z dreves, potem ko se njihove barve iz zelene spremenijo najprej v rumeno, nato pa se kakšni odenejo v rdečo oziroma oranžno barvo, spet drugi pa se odenejo v rjave odtenke.

Ujeti trenutek, to je najlažje storiti s fotoaparatom ali s pametnim telefonom, vendar to za tamalo, ki se zaradi burje ne more več igrati na zunanjih otroških igralih, preprosto ni dovolj.

Tetka jesen in njeni barviti listki

Na sprehodu smo se (ne spomnim se točno kdaj) odločili, da nekaj teh lepih jesenskih listkov tudi naberemo in doma posušimo. V dodobra ogret dom smo iz vetrovnega sprehoda prinesli tri velike pesti listov, najlepših, se razume!

Že pred leti sem si kupil plastifikator – bolj kot ne zato, da sem katere izmed pomembnih dokumentov »shranil« v plastično zaščito. Tako so na varnem pred vodo, zvijanjem in podobno.

Seveda mi je prišel zelo prav tudi to nedeljo. Če preprost in poceni plastifikator še ni pri tebi doma, si njihovo ponudbo lahko ogledaš tukaj, tale zgleda kar super.

Kratka zgodba o papirnatih vetrnicah

papirnate_vetrnice
Vetrnice iz papirja so obstojne le čez dan za zmerno sapico.

Papirnate vetrnice sva z mojo tamalo že delala. Izdelati jih je zelo preprosto, vendar se v vlažnem okolju (obdaja nas Trnovski gozd) ohranijo le čez dan, poleg tega pa jih burja velikokrat strže že po nekaj hitrih obratih. Če pa so se že obranile sunkov burje in »preživele« dan jih je nočna vlaga in jutranja rosa spremenila v žalostne in povešene kose pobarvanega papirja.

Zato sem se odločil za drugačno rešitev. Resda je prisotna plastika, vendar mi je le z njeno pomočjo uspelo ujeti jesensko listje in ga pripraviti do tega, da se vrti tudi v močni burji, vlaga in rosa pa ji nič ne moreta.

Izdelava vetrnice

Potrebne sestavine za izdelavo vetrnice

Za izdelavo jesenske vetrnice sva potrebovala naslednje stvari:

  • Jesensko listje (čimbolj barvito), posušeno
  • Plastične srajčke za plastifikator (80 mikronske, lahko so tudi 125 mikronske)
  • Naprava za plastificiranje oziroma plastifikator
  • Škarje
  • Univerzalno lepilo
  • Lesene deščice za držalo za vetrnico
  • Majhne vijake in dvojno število majhnih matic (lahko tudi kovinskih podložk)

Jesensko listje previdno razporedi v plastične srajčke, pri čemer pazi na to, da so listki vedno na sredini vsakega izmed štirih krakov. Na ta način sva midva jesenske listke res »zaprla« v plastiko (beri – nikjer ni list gledal ven iz plastične srajčke).

polna_miza.jpg
Polna miza pripomočkov

Nato sva zagnala plastifikator in srajčko»pošibala skozi«.

diagonale_vetrnice.jpg

S škarjami sva nato previdno izrezala kvadrat, nato pa pazljivo, po sledeh modrega kemičnega svinčnika, a ne do sredine, zarezala še krake vetrnice.

Tako sva prišla do “oblike”, ki že spominja na končni izdelek.

Univerzalno lepilo …  nekoč za čevlje …. zdaj za vetrnice

 

packanje_vetrnic_z_lepilom
Neostik – resnično univerzalno lepilo! Jesensko dobro 😉

 

Ha! Na Kurivu sem našel univerzalno lepilo Neostik (popolnoma isto lepilo, kot ga je moj tata nekoč uporabljal, da je meni zalepil podplat od pošvedranih čevljev) s katerim sva nato s tamalo popacala konice krakov in še središče vetrnice (da o mizi sploh ne izgubljam besed).

 

kraki_vetrnice.jpg
Tako, da bo držalo!

 

Še malo povrtamo pa bo!

Ko se je lepilo posušilo in krake vetrnice držalo na želenem mestu, sva sredino vetrnice navrtala z majhnim svedrom (gre tudi s konico noža) in jo namestila na leseno deščico. Dno le te je romalo v ne presuho zemljo.

Ni nam bilo treba predolgo čakati na veter. Še škljocnil sem vse tri vetrnice na svoj mobitel in kasneje smo jih še dolgo opazovali in se smejali temu, kako se jesenski listki vrtijo, a ne pobegnejo!

 

 

Advertisements

Doma narejen otroški peskovnik iz lesa

Prejšnja objava o tem, kako lahko sam izdelaš leseno hišico s toboganom za otroke, me je po nekajmesečnem premoru prepričala, da sem zbral nekaj časa še za „kratek“ zapis o peskovniku. Poleg vseh otroških igrač in igral, ki jih ima najina punca na voljo, je bil peskovnik še najpreprostejši za izdelavo, to poletje pa ji je ponujal veliko zabave in smeha.

V mnogih trgovinah, tudi na internetu, se lahko naroči plastične peskovnike ali plastični okvir peskovnika brez dna, vendar sem se sam odločil za lesenega. Zakaj? Tako kot moj tata, ki pod imenom Lajšta izdeluje lesene zabojčke, lesene karjole in ostale lesene izdelke tudi sam poskušam slediti načelu, da je naravna izbira vsekakor boljša kot plastična. Seveda pa naj se vsak odloči po svoje, ker leseno ni nujno tudi najceneje.

Nekaj smrekovih desk, tramov in vijakov mi je ostalo na voljo še od opaženja betonskih stopnic, pločnikov in „vencev“ okrog hiše in otroški peskovnik je ponudil pravo alternativo in dodatno vzpodbudo za tale projekt.

Načrt za peskovnik za otroke iz lesa

Sam sem se okvirja peskovnika lotil z v zemljo zabitimi kratkimi kosi smrekovih tramov (celotna dolžina je znašala približno 40cm). Zemlja je bila presejana na roke (in še ne s ta modernim sejalnikom za zemljo), teren poravnan in imel sem še nekaj dni časa za ustvarjanje z lesom, preden sem imel namen posejati travo.

Ko sem trame „ošilil“ in jih impregniral, sem jih približno do polovice zabil v zemljo. Tako sem dobil 20 cm visoko in 10 cm široko površino nad zemljo, na katero sem z notranje strani kvadrata najprej privijačil malce debelejši filc, ki služi kot ločnica med zemljo in mivko, nato pa sem nad ta filc privijačil še tricentimetrske smrekove deske dolžine 20 cm. Na zunanji strani sem postopek ponovil, vendar tokrat brez filca. Prostor med deskami je prazen in nima neke bistvene funkcije, 20 cm višine skupaj z 3cm lesenega sedišča pa nudi dovolj dobro sedalno površino tudi za starše.

Za zgornji del (sedalo) peskovnika sem že prej sestavil votli kvadrat, katerega sem spojil s pocinkanimi L profili, tako da sem ga lahko z lahkoto in v celoti položil na prej narejeni okvir peskovnika. Ta 20 centimetrska površina služi kot klopca na kateri lahko vsi trije (in ostali igroželjni otroci ali starši) sedimo, pijemo kavo, delamo potičke in … kuhamo! Z mivko seveda!

Zasilno pokrivalo je sestavljala ponjava velika 3×3 m kupljena v OBI-ju, katero sem obtežil z 2 kratkima tramičema. Tako je peskovnik preživel do letošnje pomladi …

Lesen peskovnik z lesenim pokrivalom in naslonom za hrbet

IMG_20160804_203444.jpg

Zimsko brskanje po internetu in odkrivanje čarov Pinteresta in Twitterja je ponudilo nekaj novih možnosti za letošnje igranje z lesom.

Najbolj zanimiva izmed vseh idej se mi je zdela zamisel o nasproti ležečih klopcah, pritrjenih na sedanje sedišče, ki, ko sta zaprti, delujeta tudi kot pokrivalo peskovnika, in tako (tudi med sončnimi popoldanskimi počitki) ne dovolita mačkam vstop v peskovnik. Ponjavo bi pred dežjem in pred zimo še vedno moral namestiti. Res je, zima se bliža.

Deske sem naročil že marca, jih obtežil in posušil, ter na koncu še impregniral s Silvanolinom, ki mi je ostal od lanskoletnega projekta otroške lesene hiške.

Izdelava lesenega naslona za hrbet

Za izdelavo novega lesenega dodatka otroškemu peskovniku sem se najprej lotil izdelave naslona za hrbet. Zakaj? Zunanje mere naslona so se morale prilagajati zunanjim meram lesenega peskovnika. Prav tako je bil s tem povezan naslednji korak, to je, privijačenje dodatnega sedala, ki bi v pospravljenem stanju nudil dodatno prepreko za mačke in obtežitev za ponjavo v mrzlih dnevih.

img_20160804_203402

Spodnji del naslona se bo prav tako „zataknil“ oziroma ustavil tik ob stiku najnižjega dela peskovnika z zemljo. Za to poskrbijo tri deske, ki poleg končne stabilnosti naslona, služijo kot nosilci prečno postavljenih desk. Vse skupaj je spojeno z 8 pocinkanimi sponami ali robnimi pregibnimi kotniki, kupljenimi v Merkurju, ki poskrbijo, da se pokrov peskovnika dvakrat “prepogne” preden pride v pravi položaj.

IMG_20160804_203528.jpg

Končni rezultat lesenega naslona kot dodatka peskovniku? Zakoooon!

In kako je zdaj? Klopca za kofetkanje je končana. Zabava v lesenem peskovniku bo tako naslednje leto mogoča takoj ko bo termometer kazal več kot 20 stopinj!

Najbrž bo pa do takrat peskovniku, polnem mivke in otroški hiški s toboganom delala družbo tudi kakšna lesena gugalnica. Vse ob svojem času!

Lesena otroška hiška z rumenim toboganom

Torej, pred letom dni je obstajala le ideja. Tamala je že začenjala govoriti in vse hitreje je postajalo jasno, da bomo iz navihanega čebljanja kmalu presedlali na aktivno preživljanje prostega časa – kje drugje kot – na prostem. Zdaj ima hvalabogu še kolo

Dejstvo je, da so današnja otroška igrišča (tista javna, na prostem ali privatna, recimo pri gostilnah in restavracijah in tudi tista v vrtcih) postala drugačna od tistih, kot jih imam sam v spominu. Lesena hiška je po novem skoraj vedno del otroškega igrišča.

Trampolini, ki sem jih nekoč poznal le iz dopustov na hrvaški obali, so bili leto ali dve nazaj prodajna uspešnica in od takrat so samo v naši ulici prisotni trije. Poleg tega igra pri nas veliko vlogo tudi burja, ki je že rada poskrbela za to, da se je trampolin prevrnil ali končal v kaki kraški vrtači. Lesena hiška s toboganom se je zato zdela logična izbira za popestritev domačega travnika.

Za objavo pa sta me navdušila dva sovaščana, ki sta se nekega dne na vratih prikazala z ročnim metrom, svinčnikom in listom papirja, da bi leseno hiško premerila in jo skopirala.

Če sta bila onadva navdušena, boš gotovo tudi ti!

Continue reading “Lesena otroška hiška z rumenim toboganom”

Motorizirani sejalnik zemlje / The Fine Soil Machine

Kaj imata skupnega karjola in lesen zaboj? To sta dva izmed najbolje prodajanih lesenih izdelkov na spletni strani Lajsta.si.

Lesena karjola na lajsta.si
Lesena karjola na!

Tisto navadno, torej kovinsko delovno karjolo (ali samokolnico) in plastičen zabojček z majhnimi režami pa sem do nedavnega sam uporabljal za sejanje zemlje. Pred tem pa še mrežo na kovinskem okvirju …. Sedaj si sosed pomaga z njo.

Sejanje zemlje s plastičnim zabojčkom.
Sejanje na roke z dvema karjolama in plastičnim zabojčkom.

Postopek je milo rečeno zamuden. Zemljo se z lopato da v zabojček v karjoli, potem se zabojček stresa, da pade ven večina drobnega materiala, grušč ali ostanek v zaboju pa roma v drugo karjolo ali direktno na drugi kup.

Z mrežo nameščeno na kovinskem ali lesenem ogrodju gre mogoče malenkost hitreje, vendar je potrebno trojno lopatanje. Najprej na mrežo, nato drugo, da spravimo fino presejan material in zadnje, da odpeljemo stran grobega. Grobi material se pri tem naslanja na mrežo, ki, če ni zelo močna, rada poči.

Do nedavnega sem zgoraj napisal zato, ker sem cca 2 meseca nazaj (na Youtubu pod iskanje vpiši “soil trommel”) prišel do zanimivih videov in te strani. Po detajlnem ogledu, večkratnem pregledu videoposnetkov in preiskavi domače kleti, sem idejo, da bi si tudi sam lahko sestavil tako zadevo za sejanje zemlje, tudi uresničil. Strojno je zares hitreje kot na roke.

Continue reading “Motorizirani sejalnik zemlje / The Fine Soil Machine”