Jesenske vetrnice iz domače “delavnice”

Jesen je prišla, ali kot bi moja tamala rekla: »Tati, prišla je tetka jesen!«

Res je. Vendar, vsaj tukaj na primorskem, je jesen (in zima) večkrat povezana tudi z burjo, nadmorska višina na kateri živimo, pa tudi z nizkimi temperaturami. Nič ni lepšega kot gledati, kako jesensko listje odpada z dreves, potem ko se njihove barve iz zelene spremenijo najprej v rumeno, nato pa se kakšni odenejo v rdečo oziroma oranžno barvo, spet drugi pa se odenejo v rjave odtenke.

Ujeti trenutek, to je najlažje storiti s fotoaparatom ali s pametnim telefonom, vendar to za tamalo, ki se zaradi burje ne more več igrati na zunanjih otroških igralih, preprosto ni dovolj.

Tetka jesen in njeni barviti listki

Na sprehodu smo se (ne spomnim se točno kdaj) odločili, da nekaj teh lepih jesenskih listkov tudi naberemo in doma posušimo. V dodobra ogret dom smo iz vetrovnega sprehoda prinesli tri velike pesti listov, najlepših, se razume!

Že pred leti sem si kupil plastifikator – bolj kot ne zato, da sem katere izmed pomembnih dokumentov »shranil« v plastično zaščito. Tako so na varnem pred vodo, zvijanjem in podobno.

Seveda mi je prišel zelo prav tudi to nedeljo. Če preprost in poceni plastifikator še ni pri tebi doma, si njihovo ponudbo lahko ogledaš tukaj, tale zgleda kar super.

Kratka zgodba o papirnatih vetrnicah

papirnate_vetrnice
Vetrnice iz papirja so obstojne le čez dan za zmerno sapico.

Papirnate vetrnice sva z mojo tamalo že delala. Izdelati jih je zelo preprosto, vendar se v vlažnem okolju (obdaja nas Trnovski gozd) ohranijo le čez dan, poleg tega pa jih burja velikokrat strže že po nekaj hitrih obratih. Če pa so se že obranile sunkov burje in »preživele« dan jih je nočna vlaga in jutranja rosa spremenila v žalostne in povešene kose pobarvanega papirja.

Zato sem se odločil za drugačno rešitev. Resda je prisotna plastika, vendar mi je le z njeno pomočjo uspelo ujeti jesensko listje in ga pripraviti do tega, da se vrti tudi v močni burji, vlaga in rosa pa ji nič ne moreta.

Izdelava vetrnice

Potrebne sestavine za izdelavo vetrnice

Za izdelavo jesenske vetrnice sva potrebovala naslednje stvari:

  • Jesensko listje (čimbolj barvito), posušeno
  • Plastične srajčke za plastifikator (80 mikronske, lahko so tudi 125 mikronske)
  • Naprava za plastificiranje oziroma plastifikator
  • Škarje
  • Univerzalno lepilo
  • Lesene deščice za držalo za vetrnico
  • Majhne vijake in dvojno število majhnih matic (lahko tudi kovinskih podložk)

Jesensko listje previdno razporedi v plastične srajčke, pri čemer pazi na to, da so listki vedno na sredini vsakega izmed štirih krakov. Na ta način sva midva jesenske listke res »zaprla« v plastiko (beri – nikjer ni list gledal ven iz plastične srajčke).

polna_miza.jpg
Polna miza pripomočkov

Nato sva zagnala plastifikator in srajčko»pošibala skozi«.

diagonale_vetrnice.jpg

S škarjami sva nato previdno izrezala kvadrat, nato pa pazljivo, po sledeh modrega kemičnega svinčnika, a ne do sredine, zarezala še krake vetrnice.

Tako sva prišla do “oblike”, ki že spominja na končni izdelek.

Univerzalno lepilo …  nekoč za čevlje …. zdaj za vetrnice

 

packanje_vetrnic_z_lepilom
Neostik – resnično univerzalno lepilo! Jesensko dobro 😉

 

Ha! Na Kurivu sem našel univerzalno lepilo Neostik (popolnoma isto lepilo, kot ga je moj tata nekoč uporabljal, da je meni zalepil podplat od pošvedranih čevljev) s katerim sva nato s tamalo popacala konice krakov in še središče vetrnice (da o mizi sploh ne izgubljam besed).

 

kraki_vetrnice.jpg
Tako, da bo držalo!

 

Še malo povrtamo pa bo!

Ko se je lepilo posušilo in krake vetrnice držalo na želenem mestu, sva sredino vetrnice navrtala z majhnim svedrom (gre tudi s konico noža) in jo namestila na leseno deščico. Dno le te je romalo v ne presuho zemljo.

Ni nam bilo treba predolgo čakati na veter. Še škljocnil sem vse tri vetrnice na svoj mobitel in kasneje smo jih še dolgo opazovali in se smejali temu, kako se jesenski listki vrtijo, a ne pobegnejo!

 

 

Lesena otroška hiška z rumenim toboganom

Torej, pred letom dni je obstajala le ideja. Tamala je že začenjala govoriti in vse hitreje je postajalo jasno, da bomo iz navihanega čebljanja kmalu presedlali na aktivno preživljanje prostega časa – kje drugje kot – na prostem. Zdaj ima hvalabogu še kolo

Dejstvo je, da so današnja otroška igrišča (tista javna, na prostem ali privatna, recimo pri gostilnah in restavracijah in tudi tista v vrtcih) postala drugačna od tistih, kot jih imam sam v spominu. Lesena hiška je po novem skoraj vedno del otroškega igrišča.

Trampolini, ki sem jih nekoč poznal le iz dopustov na hrvaški obali, so bili leto ali dve nazaj prodajna uspešnica in od takrat so samo v naši ulici prisotni trije. Poleg tega igra pri nas veliko vlogo tudi burja, ki je že rada poskrbela za to, da se je trampolin prevrnil ali končal v kaki kraški vrtači. Lesena hiška s toboganom se je zato zdela logična izbira za popestritev domačega travnika.

Za objavo pa sta me navdušila dva sovaščana, ki sta se nekega dne na vratih prikazala z ročnim metrom, svinčnikom in listom papirja, da bi leseno hiško premerila in jo skopirala.

Če sta bila onadva navdušena, boš gotovo tudi ti!

Nadaljuj z branjem “Lesena otroška hiška z rumenim toboganom”

Obnova rabljenega otroškega kolesa

Vsako pomlad pride čas za spomladansko čiščenje in vsako leto spravim tudi klet. Ta je vedno polna najrazličnejšega orodja pa npr. vijakov, žebljev, po novem pa tudi rezervnih elektromotorjev pripravljenih za presejanje zemlje (na tej povezavi ti bo vse jasno). Vse to je rezultat jesenskih in zimskih projektov, ki so se končali z zelo malo ali celo brez pospravljanja … Le tisti odvečni kosi lesenih desk ali moralov, ki so po najboljšem scenariju končali v kaminskem vložku ;), so se v obliki pepela znašli na sveže posejani zelenici. Krog se tako zaključi.

Ker poganjalček, ki je še vedno parkiran v hodniku, tamale ni zanimal več (že po slabem mesecu se ga je naveličala) in je medtem že nekajkrat zapedalirala na triciklu (tistem, ki ima na zadnjem delu tudi ročko, s katero lahko odrasel nadzira smer vožnje) sva z mami posumila, da ji najbrž diši po čem drugem, npr. pravem otroškem kolesu.

Telefonski klic je obrodil sadove. Svakinja Urša je tamali obljubila rabljeno otroško kolo. Njeni otroci so ga temeljito zdelali med učenjem pedaliranja (in prav je tako!), vendar ne glede na vse praske, bi za to sicer staro, a po mojem mnenju še vedno zelo uporabno otroško kolo, bila velika škoda, če bi ga zavrgli v kontejner.

Ker je projekt prenove otroškega kolesa že zaključen, je čas, da lahko končno napišem kako sem se vsega tega lotil.

Nadaljuj z branjem “Obnova rabljenega otroškega kolesa”

Kremni grižljaji

Spet je bil čas za nekaj sladkega, tokrat v kozarčku! Tistem za enkratno uporabo!

Enake sladice sem npr. naredil že slabi 2 leti nazaj za prvi rojstni dan od moje tamale. Takrat se je tudi žena navdušila in izrazila željo za čimhitrejšo ponovitev! No, tukaj so, kremni grižljaji! Nadaljuj z branjem “Kremni grižljaji”

Doma narejene žajbljeve lizike

Na zdravje … ?! Neeee, to je že bilo. Tale je za zdravje!

Zima, čeprav ne tako bela, kot bi si hčerka želela, gre počasi h koncu. Strica snežaka nam ni uspelo naredit (čeprav je včeraj snežilo), smo se pa nekajkrat kepali in sankali na bližnjem Trnovem. Seveda z dodatkom debelih rokavic, šala, kape in debele zimske oprave – topel čaj smo (letos) doma pozabili samo enkrat.

Zimske radosti oziroma zima nasploh se lahko odraža tudi z različnimi prehladi, bolečim grlom, kihanjem in smrkanjem. Čeprav moja tamala obožuje sirupe, še posebej tistega od none (domač, narejen iz smrekovih vršičkov), sem se tokrat odločil za nekaj drugega.
Nadaljuj z branjem “Doma narejene žajbljeve lizike”